[/caption]
Če mislite, da so tornadi na Zemlji strašljivi, se na novo najdeni 'vesoljski tornadi' slišijo naravnost grozljivo. Toda verjetno so vir energije za čudovitim severnim in južnim sijem. Nova ugotovitev skupine petih vesoljskih sond – THEMIS ali časovna zgodovina dogodkov in interakcij na makro lestvici med substorms je pokazala, da električni lijaki, ki obsegajo prostornino, velik kot Zemlja, proizvajajo električne tokove, ki presegajo 100.000 amperov. THEMIS je zabeležil obseg in moč teh električnih lijakov, ko so sonde šle skozi njih med svojo orbito Zemlje. Meritve na tleh so pokazale, da vesoljski tornadi usmerjajo električni tok v ionosfero, da sprožijo svetle in barvite aurore na Zemlji.
Vesoljski tornadi so vrteča se plazma vročega, ioniziranega plina, ki teče s hitrostjo več kot milijon milj na uro, kar je veliko hitreje od 200 milj na uro. vetrovi kopenskih tornadov, pravi Andreas Keiling, raziskovalni vesoljski fizik na Kalifornijski univerzi, Berkeleyjev laboratorij za vesoljske znanosti.
Keiling dela na THEMIS, ki ga je zgradil in zdaj upravlja UC Berkeley. Pet vesoljskih sond je NASA izstrelila februarja 2007, da bi rešila desetletja dolgo skrivnost o izvoru magnetnih neviht, ki poganjajo severni in južni sij.
Električni tokovi v lijakih poganjajo aurore. Zasluge: Keiling, Glassmeier in Amm
Tako kopenski kot vesoljski tornadi so sestavljeni iz struktur v obliki lijaka. Vesoljski tornadi pa v lijaku ustvarjajo ogromne količine električnih tokov. Ti tokovi tečejo po zvitih magnetnih poljih iz vesolja v ionosfero, kjer poganjajo več procesov, predvsem svetle aurore, kot je severni sij, je dejal Keiling.
Čeprav ti intenzivni tokovi človeku ne povzročajo neposredne škode, lahko na tleh poškodujejo strukture, ki jih je ustvaril človek, kot so energetski transformatorji.
Vesoljsko plovilo THEMIS je opazovalo te tornade ali 'tokovne vrtince' na razdalji približno 40.000 milj od Zemlje. Sočasne meritve zemeljskih observatorijev THEMIS so potrdile povezavo tornada z ionosfero.
Keilingovi sodelavci so Karl-Heinz Glassmeier z Inštituta za geofiziko in nezemeljsko fiziko (IGEP, TU) v Braunschweigu v Nemčiji in Olaf Amm s Finskega meteorološkega inštituta.
Ugotovitve so bile danes predstavljene na generalni skupščini Evropske geoznanosti (EGU) na Dunaju v Avstriji.
