Teleskopi so ujeli meteoroidi, ki zadenejo Luno in več vesoljskih plovil je posnelo posnetke kometa Shoemaker–Levy 9, ki leta 1994 trči v Jupiter. Toda udarcev, ki se zgodijo na drugem skalnatem svetu, niso nikoli opazili.
Vendar pa je misija MESSENGER (Mercury Surface, Space ENvironment, GEochemistry and Ranging) morda opazila vpliv že leta 2013. Znanstveniki so pri ogledu arhivskih podatkov iz misije našli dokaze o vplivu meteoroidov na Merkur. Čeprav ti podatki niso 'nedvomna' fotografija dogodka, znanstvenikom povedo več o vplivih in kako vplivajo na mehkasto tanko ozračje Merkurja.
'Neverjetno je, da je MESSENGER lahko opazoval, kako se to dogaja,' je dejal Jamie Jasinski, vesoljski fizik v Laboratoriju za reaktivni pogon in glavni avtor o študiji, objavljeni v Nature Communications. 'Ti podatki igrajo zelo pomembno vlogo pri razumevanju, kako udarci meteoroidov prispevajo material k eksosferi Merkurja.'
Merkurjeva površina, kot jo je tu leta 2013 zajelo vesoljsko plovilo MESSENGER, ki ga upravlja APL, je pikasto s kraterji, ki so nastali zaradi milijonov let udarcev meteoroidov. MESSENGER je bil zelo verjetno priča enemu od zadnjih trkov, ki so tvorili krater, leta 2013. Zasluge: NASA/Johns Hopkins APL/Carnegie Institution of Washington
Majhna Merkurjeva atmosfera, imenovana eksosfera, ima tlak, ki je ena kvadriliontina tistega, ki ga čutimo na morski gladini na Zemlji. Eksosfera nastane na soncu obrnjeni Merkurjevi strani iz materiala, ki je prvotno na površini planeta. Znanstveniki menijo, da so udarci meteoroidov delno odgovorni za vnos takega materiala v eksosfero.
Arhivski podatki so razkrili nenavadno anomalijo: 21. decembra 2013 je MESSENGERjev hitri plazma spektrometer (FIPS) videl nenavadno veliko število natrijevih in silicijevih ionov, ki pihajo v sončnem vetru, močnih nabitih plinih, ki bruhajo iz Sonca. Nenavadno je, da so ti delci potovali v tesnem žarku, skoraj vsi v isti smeri in z enako hitrostjo.
Z uporabo hitrosti in smeri delcev so raziskovalci 'previti uro in slediti gibanju delcev nazaj do njihovega vira.' Ugotovili so, da so delci združeni v gostem oblaku, ki je izbruhnil s površine Merkurja in se razširil skoraj 3300 milj v vesolje.
Ocenjujejo, da je bil meteoroid verjetno dolg le nekaj več kot tri metre, kar je relativno majhno. Toda računalniški modeli kažejo, da bi nekaj takšne velikosti ustvarilo pero z višino in gostoto, ki se zelo ujema s tem, kar je zaznal FIPS.
Zanimivo je, da so znanstveniki pred misijo MESSENGER pričakovali, da bo vesoljsko plovilo zajelo nekaj udarcev na Merkur - morda do dva udarca na leto v svojih štirih letih v orbiti. Toda med misijo, ki je trajala od leta 2011 do 2015, na slikah ni bilo nobene.
Toda pri prebiranju starih podatkov spektrometra je anomalija izstopala.
Umetniški pogled na vesoljsko plovilo, ki kroži okoli najglobljega planeta Merkur. Zasluge: NASA
'To samo kaže, kako redko je imeti vesoljsko plovilo na pravem mestu in ob pravem času, da bi lahko izmerili nekaj takega,' je dejal soavtor študije Leonardo Regoli iz Laboratorija za uporabno fiziko Johns Hopkins v Marylandu, kjer je bil zgrajen MESSENGER in operiran. 'To je bilo posebno opazovanje in res kul videti, kako se zgodba sestavlja.'
Morda bo misija Evropske vesoljske agencije BepiColombo, ki se je začela za Merkur leta 2018 in se bo planetu približala konec leta 2025, med svojo misijo uspela zajeti več udarcev meteoroidov. Regoli je opozoril, da bodo morali raziskovalci izpopolniti svoje modele, preden bodo uporabili BepiColombo za nova opazovanja, vendar bi bila priložnost, da bi videli še en vpliv Merkurja, neprecenljiva, je dejal.
Naslov glavne slike:Umetnikova ilustracija, ki prikazuje, kako je MESSENGER opazil prvi udar meteorida na površino drugega planeta. Delci (nevtralni atomi), ki jih je izvrgel meteoroid, so poleteli več kot 3000 milj nad površino Merkurja, zunaj premčnega udarca Merkurjeve magnetosfere. Tam so fotoni svetlobe nevtralne delce spremenili v nabite delce (ione), ki jih je lahko zaznal eden od instrumentov MESSENGER. Zasluge: spremenjeno od Jaceka Zmarza.