Podatki iz orbiterjev in pristajalnikov Marsa kažejo, da je vsaka pretekla voda na površini Rdečega planeta verjetno izvirala iz podzemne vlage, ki je bruhala iz podzemlja. Toda nova študija podatkov o Marsovih tleh kaže, da je bila Marsova atmosfera nekoč dovolj gosta, da je zadrževala vlago, in da je rosa ali celo roš padala na tla. Geoznanstveniki na kalifornijski univerzi Berkeley so združili podatke iz pristajalnikov Viking 1 in 2, roverja Pathfinder in trenutnih roverjev Spirit in Opportunity. Znanstveniki pravijo, da so znaki te vrste vlage očitni na površini planeta.
'Z analizo kemije tal planeta lahko izpeljemo pomembne informacije o Marsovi podnebni zgodovini,' je dejal Ronald Amundson, profesor znanosti o ekosistemih UC Berkeley in glavni avtor študije. »Prevladujoče stališče, ki ga zastopajo mnogi, ki zdaj delajo na misijah na Mars, je, da je kemija Marsovih tal mešanica prahu in kamnin, ki se je kopičila v eonih, v kombinaciji z vplivi navzgor podzemne vode, kar je skoraj pravo nasprotje katerega koli običajnega procesa, ki tvori tla na Zemlji. V tem prispevku skušamo razpravo usmeriti nazaj s ponovno oceno podatkov o Marsu z uporabo geoloških in hidroloških načel, ki obstajajo na Zemlji.
Ekipa pravi, da je tla na različnih mestih pristajanja vesoljskih plovil izgubila pomembne dele elementov, ki sestavljajo kamnine, iz katerih so nastala tla. To je znak, pravijo, da se je voda nekoč premikala navzdol skozi umazanijo in s seboj nosila elemente. Amundson je tudi poudaril, da tla kažejo tudi dokaze o dolgem obdobju sušenja, kar dokazujejo površinski vzorci zemlje, ki je zdaj bogata s sulfati. Značilna kopičenja sulfatnih usedlin so značilna za tla v severni čilski puščavi Atacama, kjer padavine v povprečju znašajo približno 1 milimeter na leto, zaradi česar je to najbolj suho območje na Zemlji.
Raziskovalci so primerjali slike, kot je ta slika puščave Atacama, z zgornjo sliko, ki jo je posnel rover Opportunity na Marsu, ki prikazujejo podobne površinske vzorce.
'Puščava Atacama in suhe doline Antarktike so tam, kjer se Zemlja sreča z Marsom,' je dejal Amundson. 'Trdim, da ima Mars geokemično več skupnega s temi podnebnimi ekstremi na Zemlji, kot imajo ta mesta skupnega s preostalim delom našega planeta.'
Amundson je opozoril, da je sulfat razširjen v zemeljskih oceanih in atmosferi ter je vključen v deževnico. Vendar je tako topen, da se običajno spere s površine tal, ko dežuje. Ključ do izrazitega kopičenja v tleh je, da je dovolj vlage, da jo premakne navzdol, vendar ne toliko, da bi jo v celoti izprala.
Raziskovalci so tudi ugotovili, da porazdelitev kemičnih elementov v marsovskih tleh, kjer se na površini kopičijo sulfati s plastmi kloridne soli pod njimi, kaže na atmosfersko vlago.
'Sulfati so ponavadi manj topni v vodi kot kloridi, tako da če se voda premika navzgor z izhlapevanjem, bi pričakovali, da bomo našli kloride na površini in sulfate pod tem,' je dejal Amundson. 'Toda ko se voda premika navzdol, pride do popolnega preobrata tistega, kjer se kloridi premikajo navzdol, sulfati pa ostanejo bližje površini. Prišlo je do šibkih, a dolgotrajnih atmosferskih ciklov, ki ne dodajajo samo prahu in soli, temveč občasno tekočo vodo na površino tal, ki premakne soli navzdol.
Amundson je poudaril, da med znanstveniki še vedno poteka razprava o tem, v kolikšni meri je mogoče atmosferske in geološke razmere na Zemlji uporabiti kot analoge za okolje na Marsu. Dejal je, da nova študija kaže, da je marsova tla morda 'muzej', ki beleži kemične informacije o zgodovini vode na planetu, in da ima naš planet ključ do razlage zapisa.
'Zdi se zelo logično, da bi na suhem, sušnem planetu, kot je Mars, z enako geologijo podlage kot na mnogih mestih na Zemlji, delovali enaki hidrološki in geološki procesi, ki se pojavljajo v naših puščavah tukaj na Zemlji,' je dejal Amundson. 'Naša študija kaže, da Mars ni planet, kjer so se stvari obnašale radikalno drugače od Zemlje, in da bi morali za nadaljnji vpogled v marsovsko podnebno zgodovino pogledati regije, kot je puščava Atacama.'
Izvorni vir novic: EurekAlert