Zgodnji sončni sistem je bil strelišče. Trki manjših teles so se zgodili veliko pogosteje, kot jih vidimo danes, pri čemer so zaznamovali Luno in Merkur. V večjem obsegu simulacija kaže, da se je Zemlja skoraj razletela, ko je v nas pred davnimi leti trčil objekt velikosti Mars.
Zato bi nam bilo odpuščeno, če bi mislili, da so zaradi trkov asteroidov ta drobna telesa razpadla, glede na njihovo število in zgodovino naše soseske. Toda izkazalo se je, nova študija pravi, da imajo večji asteroidi verjetno drug način, da se razpadejo.
'Za asteroide s premerom približno 100 metrov [328 čevljev] trki niso glavni vzrok za razpad - hitro vrtenje je,' je navedel Smithsonian Astrophysical Observatory.
'Poleg tega, ker je stopnja trkov odvisna od števila in velikosti predmetov, rotacija pa ne, so njihovi rezultati v močnem nestrinjanju s prejšnjimi modeli majhnih asteroidov, ki so nastali v trčenju.'
Večina asteroidov blizu Zemlje spada v tri razrede, poimenovane po prvem asteroidu, odkritem v tem razredu. asteroida Apollo in Aten prečkata Zemljino orbito; Amors krožijo tik za Zemljo, vendar prečkajo orbito Marsa. Zasluge: Wikipedia
Izkazalo se je, da rotacija močno vpliva na tako majhno telo. Prvič, asteroid oddaja stvari, ki lahko povzročijo vrtenje - voda izhlapeva ali se njegova površina širi, ko jo sončna toplota udari. Tudi sončni pritisk na asteroid ustvarja rotacijo. Med temi različnimi učinki lahko v pravem (ali napačnem) trenutku povzroči katastrofalen razpad.
Kot simulacija (skupaj z opazovanji s teleskopa Pan-STARRS) raziskava ni opravljena s popolno gotovostjo. Toda model kaže 90-odstotno zaupanje, da asteroidi v tako imenovanem 'glavnem pasu' (med Marsom in Jupitrom) doživijo motnje na ta način, vsaj enkrat na leto.
Raziskava je bila objavljena v reviji Ikar in je na voljo tudi v različici za prednatis na Arhiv . Vodil ga je Larry Denneau z Univerze na Havajih.